Omemba: Primož Bezjak

»Mislimo tudi, da je oder prostor za to, kar je vidno v družbi, ali za to, na kakšen način so vidne stvari v družbi.«

»Celotna ideja je bila, da imamo v naši sredini različne ljudi, ki govorijo o nas z neke druge perspektive, na način, kot nas vidijo, in da na naši sceni izrazijo svoj umetniški jezik, ki nam manjka ali nas lahko na neki način preseneti.«

»Dobili smo številne perspektive o tem, kako je živeti tukaj, kakšna je družba in podobno.«

»Glasba podčrtuje ritem, tempo predstave.«

»V predstavi se dogaja neobhodna realnost, mašinerija, ki ji rečemo Slovenija.«

»Moramo vzpostaviti zavedanje, da tudi moške zatira patriarhat: šele če osvobodimo njih, se patriarhat lahko razveže.«

»Osnovna umetniška naloga je bila ta: kako lahko midve pomagava moškim odrešiti se patriarhata?«

»Gre za mešanico razlogov: najprej je položaj, v katerem sva jih določili kot nekoga, ki potrebuje pomoč.«

»Zame ni bila bistvo projekta odkrivati na novo, temveč razjasniti delovne situacije, skozi katere vedno vstopam v sistem, ki ni narejen zame in se moram vedno znova v njem znajti.«

»V romanu zelo malo prostora, da se izvleče na ta način.«

»Režiserko je roman Ljubimki pritegnil tako z zgodbo kot z jezikom.«

»Avtorici romana skušali dosledno slediti tudi v tem, da protagonistki nista žrtvi.«

»Vse, kar ta avtorica napiše, duhovito, ampak imaš občutek, da se temu ne smeš smejati.«

»Glavni lik pripada generaciji 30-letnih umetnikov, ki za ta liberalni kapitalizem niso ravno dobrodošla generacija. Ampak dajmo reči, tudi oni preživijo, kot vse generacije.«

»Liza Marijina je še enkrat dokazala, kako močno in natančno občuti jezo generacije, ki na videz noče odrasti, čeprav ji je vse kristalno jasno. V liku Eve s svojo neizprosno neposrednostjo in jebivetrstvom 'ubija' in 'kolje' vse okrog sebe, obenem pa v njej začutimo strah, negotovost in globoko hrepenenje.«

»Postane naša 'bestička', sorodna duša, s katero bi odšli na konec sveta – ali pa vsaj do Berlina.«

»Radoš Bolčina se v vlogi Borisa suvereno, z vso svojo igralsko širino in izkušnjami giblje po tanki črti med coenovskim absurdom nevidnega človeka, realizmom in inteligentnim humorjem.«

»Dejanu Spasiću je v filmu Inventura uspelo prav to. Inšpektor Andrej je zadolžen za primer, ki se ne bo nikoli razrešil, a je obenem razumen in topel človek, ki je tu prav zato, da razreši primer.«

»Avtorica Marija Zidar skozi zapleten konflikt med sorodniki izriše kompleksno podobo patriarhalne družbe. Z natančno in zadržano opazovalno tehniko nas popelje v samo jedro dveh sprtih družin in tako ustvari večplasten in presunljiv dokumentarni film.«

»V kratkem igranem filmu Sestre režiserka ponuja gledalcu kritičen razmislek o vlogi spola in z njo povezanim nasiljem v družbi. S pomočjo intenzivnega ritma, nasičenega prepleta vizualnih podob, zvoka in glasbe nas film silovito vodi od prvega do zadnjega kadra.«

»Kratki animirani film Steakhouse avtorice Špele Čadež na poetičen način in z določeno mero črnega humorja prikazuje surovost partnerskega odnosa ter s pomočjo vsebinsko in tehnično brezhibnega izdelka gledalca zapelje v zgodbo. V mehkobi vizualne podobe nas preseneti razplet, ki ga gledalec ne pozabi zlahka.«

»Ne pozabi dihati z mnogih vidikov filmskega ustvarjanja ponudi popolnoma zaokrožen izdelek, ki ga žirija v letošnji konkurenci celovečernih igranih filmov brez težav prepoznava kot najboljšega.«

»Primož Bezjak je sloviti lik antične dramatike v sodobni različici upodobil z načrtno arhaičnostjo, ki pa kljub temu deluje sodobno in svetovljansko.«

»Katarina Čas svojo vlogo v tujem jeziku odigra z neverjetno lahkotnostjo in občudovanja vredno suverenostjo.«

»Gojmir Lešnjak se vloge kljub žanru loti z vso resnostjo in čeprav bi ga ta okvir prav zlahka odnesel čez rob, se vedno ustavi tik pred njim.«

»Film Ne pozabi dihati je Radislavu Jovanovu – Gonzu prinesel vesno za najboljšo fotografijo.«

»Izvirna glasba v dokumentarnem filmu o obsojencih na dosmrtno ječo vseskozi podpira brezizhodnost situacije, v kateri so se znašli zaporniki.«

»Niko Novak je bil ovenčan z vesno za najboljšo scenografijo za film Paradise – novo življenje.«

»Prizorišče dogajanja je umeščeno v gorsko vasico, ki s svojo zapuščeno točilnico, vijugastimi praznimi ulicami in križišči, ki ne vodijo nikamor, uteleša brezizhodnost in absurdnost situacije osrednjega lika.«

»Sadeži pozabe se s svojo pripovedno dvoumnostjo uvrščajo ob bok najpomembnejšim filmom tega vala, obenem pa režiser Christos Nikou z drznimi vizualnimi in pripovednimi postopki poseže globoko v jedro človeškega iskanja lastne identitete.«